Zavarovanje terjatev kot ukrep proti finančni nedisciplini

Zaradi trenutne gospodarske krize je v slovenskem in globalnem gospodarskem prostoru zelo razširjena plačilna nedisciplina. Vse več je dolžnikov, ki skušajo privarčevati na račun neplačila oziroma zmanjšanega plačila svojih dolgov, s tem pa trpi likvidnost in posledično tudi konkurenčnost njihovih upnikov.

V večini primerov bo lahko družba na podlagi sklenjene pogodbe sopogodbeniku (dolžniku) izdala račun. Obstajajo pa primeri, ko računa ni dovoljeno izdati, ker ne gre za prodajo blaga ali opravo storitve (npr. dogovor o plačilu odškodnine, pogodbene kazni ipd.). V takih primerih je več kot priporočljivo, da se pogodba sklene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki se šteje za verodostojno listino, enako kot račun. Na njegovi podlagi je mogoče neposredno predlagati izvršbo in se s tem izogniti sodnemu (pravdnemu) postopku za dokazovanje obstoja terjatve.

Najboljši način za odpravo tveganj, povezanih s finančno nedisciplino, je učinkovito upravljanje s terjatvami, kamor spada tudi ustrezno zavarovanje le-teh. V nadaljevanju bomo predstavili najbolj tipične oblike zavarovanj terjatev, s katerimi smo lahko glede realizacije plačila našega dolžnika precej bolje zavarovani:

• zastavna pravica na premičninah (ročna zastava),
• zastavna pravica na nepremičninah (hipoteka),
• poroštvo,
• menica.

Zastavna pravica

Zastavna pravica daje upniku pravico, da se v primeru neplačila terjatve poplača iz vrednosti zastavljenega predmeta, skupaj z obrestmi in stroški, pred vsemi drugimi upniki zastavitelja, katerih terjatve niso zavarovane z zastavno pravico ali ki so zastavno pravico na zastavljenem predmetu pridobili za upnikom.

Zastavna pravica na premičninah (ročna zastava)

Klasična ročna zastava nastane na podlagi zastavne pogodbe, ko (in pod pogojem da) zastavitelj zastavljeno stvar izroči v posest upniku ali tretji osebi za upnika. V zadnjem času pa se v gospodarskem poslovanju vedno bolj uveljavlja t.i. neposestna zastavna pravica, pri kateri zastavljena premičnina ostane v posesti zastavitelja. Če gre za zastavitev delovnih sredstev (npr. stroji, vozila), je za dolžnika neposestna zastava mnogo ugodnejša, saj lahko zastavljene stvari še naprej uporablja za pridobivanje prihodka, le odtujiti ali obremeniti jih brez soglasja upnika ne more. Ker pri neposestni zastavi tretjim osebam ni navzven očitno, da je določena stvar zastavljena, je za nekatere tipe premičnin (vozila, zaloge, živina,...) pri AJPES vzpostavljen register neposestnih zastavnih pravic (vanj so vpisane tudi premičnine, zarubljene v postopkih izvršbe in zavarovanja). Če je premičnina vpisana v register, se nihče ne more sklicevati na to, da ni vedel, da je vpisana stvar zastavljena.

Zastaviti je mogoče katerokoli stvar, ki ima premoženjsko vrednost, vrednostne papirje, terjatve in druge pravice (npr. materialne avtorske pravice). Če terjatev (dolg), ki je zavarovana z zastavno pravico, ni plačana ob zapadlosti, lahko zastavni upnik zahteva, da sodišče izda odločbo, naj se zastavljena premičnina proda in opravi poplačilo po pravilih, ki veljajo za izvršbo.

Vendar pa se pri gospodarskih pogodbah šteje, da sta stranki sklenili dogovor o zunajsodni prodaji, kar pomeni, da lahko upnik zastavljeno stvar proda na javni dražbi ali po morebitni borzni ali tržni ceni, in sicer po osmih dneh od dneva, ko je opozoril dolžnika (pa tudi zastavitelja, če ta ni ista oseba kot dolžnik), da bo stvar prodal. Določba je za upnika ugodna, saj se s tem izogne potencialno dolgemu in dragemu sodnemu postopku.

Zastavna pravica na nepremičninah (hipoteka)

Prednost hipoteke je v dejstvu, da nepremičnina načeloma ohranja vrednost, za razliko od (nekaterih) premičnin, katerih vrednost se s potekom časa lahko zmanjšuje. Najpogostejši način nastanka hipoteke je s pravnim poslom, praviloma gre za pogodbo. Ta je lahko samostojna (posebna hipotekarna pogodba) ali pa so določbe o ustanovitvi hipoteke vsebovane v osnovni pogodbi, npr. posojilni ali prodajni. Pogoj za nastanek hipoteke je njen vpis v zemljiško knjigo, s čimer se doseže t.i. publiciteta – šteje se, da je vsakomur znano, da je določena nepremičnina obremenjena s hipoteko. Hipoteka ni ovira za prodajo zastavljene nepremičnine, vendar pa učinkuje tudi proti kupcu ali drugemu pridobitelju, kar dejansko pomeni, da bo s hipoteko obremenjeno nepremičnino zelo težko prodati.

Če dolžnik v roku ne plača terjatve, ki je zavarovana s hipoteko, lahko upnik s tožbo zahteva, da se zastavljena nepremičnina proda. Ker je tak postopek za gospodarske subjekte predolg in prezapleten, daje zakon možnost, da se hipoteka ustanovi tudi v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V takem primeru je mogoča neposredna izvršba in ni potrebna tožba, saj se tak zapis šteje za verodostojno listino. Treba pa se je zavedati, da se tudi prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku lahko precej zavleče.
Poroštvo

Smisel poroštva je v tem, da za izpolnitev obveznosti poleg dolžnika odgovarja še ena ali več tretjih oseb – porokov. Kadar je porokov več, je njihova obveznost solidarna, kar pomeni, da lahko upnik kateregakoli od njih terja na plačilo celotne terjatve. Dejanska „vrednost“ poroštva je seveda odvisna od plačilne sposobnosti poroka oziroma od njegovega premoženjskega stanja. Tudi porok ima lahko enega ali več porokov, ki jamčijo za izpolnitev porokove obveznosti.

Poroštvo nastane na podlagi pisne izjave poroka, da bo izpolnil zapadlo obveznost dolžnika, če je ne bo izpolnil dolžnik. Pri t.i. subsidiarnem poroštvu lahko upnik terja poroka šele v primeru, če dolžnik tudi po upnikovi pisni zahtevi ne izpolni svoje obveznosti (upniku se ni potrebno spuščati v sodne postopke). Pri gospodarskih pogodbah pa velja (če ni bilo izrecno dogovorjeno drugače), da je bilo dogovorjeno solidarno poroštvo, kar pomeni, da lahko upnik že takoj terja izpolnitev bodisi od dolžnika bodisi od poroka ali pa kar od obeh hkrati.

Porok odgovarja za celotno dolžnikovo obveznost, kot tudi za morebitne zamudne obresti ter stroške, ki jih je imel upnik, da bi izterjal dolg od dolžnika.

Slabost poroštva je v tem, da lahko porok proti upniku uveljavlja vse dolžnikove ugovore, celo tiste, katerim se je dolžnik odpovedal, ter vse lastne ugovore (npr. zastaranje upnikove terjatve proti poroku, neveljavnost dane poroštvene izjave ipd.).

Menica

Menica je vrednostni papir, ki je lahko plačilno sredstvo, kreditni inštrument in služi kot zavarovanje obveznosti. Izdana mora biti v pisni obliki, pri čemer menična obveznost nastane z vpisom v menico in se uveljavlja ter prenaša z menico. Po vsebini je precej preprosta, zato jo lahko sestavi vsakdo, poleg tega pa je na voljo formulirana menica v praktično vsaki knjigarni in trafiki za ceno okoli 10 centov.

Menica pomeni obljubo izdajatelja menice, da bo plačal on sam oziroma nekdo tretji, ki bo menico kasneje sprejel (akceptiral). Z drugimi besedami to pomeni, da kdor pridobi menico, dobi od svojega dolžnika obljubo, da mu bo ta kasneje plačal dolg (gre za odloženo plačilo oziroma kredit). V kolikor menico sprejme (akceptira) banka, to upniku predstavlja dodatno varstvo, da bo njegova terjatev res plačana v celoti v dogovorjenih rokih, saj se s tem za plačilo na menici dogovorjenega zneska zaveže tudi banka. Menica je abstrakten vrednostni papir, kar v praksi pomeni, da se dolžnik, ki je izdal menico, ne more upirati njenemu unovčenju z ugovori, ki se tičejo posla, ki je bil podlaga za izdajo menice (da je npr. sklenjena pogodba neveljavna, da je obveznost iz pogodbe pobotana ali zastarana, da upnik ni v celoti ali pravilno izpolnil svojih obveznosti iz pogodbe ipd.).

Zakon o menici (ZM, Ur. l. FLRJ, št. 104/1946) ureja dve vrsti menic, in sicer lastno menico in trasirano menico. Vsebina lastne menice je, da izdajatelj (trasant) prevzema obveznost, da bo ob zapadlosti plačal meničnemu upniku (remitentu) v menici zapisano menično vsoto. Vsebina trasirane menice pa je, da izdajatelj izda poziv drugi osebi (trasatu), da ta plača upniku v menici zapisano vsoto. Pri obeh vrstah menice lahko obstaja tudi tretja oseba - avalist, ki podpiše menico na sprednji strani in s tem postane porok za plačilne obveznosti iz menice.

Vsaka menica mora vsebovati:

• označbo, da gre za menico,
• nepogojno nakazilo, da se plača določeno vsoto denarja,
• navedba trasata (tistega, ki naj plača),
• navedba remitenta (tistega, kateremu je treba plačati),
• kraj in dan izdaje menice in rok zapadlosti menice,
• podpis trasanta (izdajatelja).

Kot oblika zavarovanja denarnih obveznosti je menica lahko že izpolnjena v vseh elementih ali pa vsebuje samo podpis dolžnika (bianco menica). V postopku unovčenja bianco menice je treba v banki predložiti, poleg pravilno izpolnjene menice, še menično izjavo, s katero je izdajatelj menice pooblastil upnika za izpolnitev menice, ter nepreklicno in brezpogojno pooblastilo izdajatelja banki za unovčenje menice.
 Ob prejemu bianco menice v zavarovanje je treba vključiti še klavzulo »brez protesta« (nepreklicno, brezpogojno pooblastilo za unovčenje menice). Nevarnost, ki izhaja iz tovrstnega zavarovanja denarnih obveznosti tiči v možnosti, da dolžnik kasneje to pooblastilo prekliče. Banka je kot pooblaščenec imetnika poslovnega računa pri upravljanju s sredstvi na računu vezana na njegova navodila in če ta pooblastilo prekliče, mora banka preklic upoštevati. To v praksi pomeni, da se lahko dolžnik zaveže za plačilo, nato pa se od te dolžnosti pred izpolnitvijo odveže.

V kolikor so vsi pogoji za unovčevanje menice izpolnjeni, banka na plačilni dan unovči menico do zneska, kot ga dopušča kritje na računu meničnega dolžnika. Na tem mestu je treba opozoriti na novo težavo. Dolžnik lahko izda menico v zavarovanje v višjem znesku, kot si to lahko dejansko privošči. Tako se lahko menični upnik poplača le do višine kritja na dolžnikovem računu. Tudi če po plačilnem dnevu pride do dodatnih prilivov na dolžnikov račun, to ne pomeni dopolnitve izpolnitve menične obveznosti samo po sebi, pač pa mora upnik za to vložiti predlog za izvršbo na podlagi menice kot verodostojne listine na pristojno sodišče.

Namesto sklepa

Najvarnejši način poslovanja je avansno plačevanje, vendar pa je možnost tovrstnega poslovanja odvisna predvsem od pogajalske moči pogodbenih strank. V kolikor se zahteve po avansnem plačilu ne da uveljaviti, vsekakor predlagamo eno izmed zgoraj navedenih oblik zavarovanja terjatev.

---

Avtor: JK Group, tax and legal consulting, ltd.
 
Objavljeno: Kapital, DFS 15.2.2009

Oznake: